Prvo harmoniko je leta 1821 skonstruiral Nemec F. Buschmann in jo imenoval ročna eolina. Leta 1929 je C. Demian na Dunaju predstavil in prijavil patent predhodnice diatonične harmonike z nazivom Accordion, istega leta je C. Wheatstone v Londonu prikazal šesterokotno koncertino. To je kasneje izpopolnil H. Band in po njem se nemška različica imenuje bandoneon. Tako umetniki kot skladatelji so ga prezirali, vendar je kmalu postal priljubljeno mornarsko in ljudsko glasbilo. Končno so na Dunaju izdelali melodeon z eno vrsto tipk v diskantu, ki je bil akustično zelo podoben ustnim orglicam in kot tak predhodnik diatonične harmonike. Na Štajerskem je v sedemdesetih letih devetnajstega stoletja nastala trivrstna diatonična harmonika, ki se je zaradi svojih značilnosti kmalu razširila po vsej Evropi in prevzela vodilno vlogo pri izvajanju ljudske, predvsem plesne glasbe. Pri nas so jo imenovali kar harmonika ali ramonika, orgle, mehi, fude, šumele, mešiček in še kako drugače, najpogosteje pa z germanizmom “frajtonar’ca”. Diatonična harmonika je zelo priročna za igranje ljudske glasbe, posebej še za spremljavo ljudskih plesov. Potreben plesni ritem dajejo močno zveneči basi, ki dobijo barvo, podobno helikonovim, zato jo nemalokrat imenujejo helikonka. Tudi pri diatonični harmoniki razvoj še poteka, vendar je trenutno najprimernejše glasbilo s tremi vrstami v diskantu, z enim dodanim gumbom ter dodatnim basom na basovski strani. Vsekakor pa se diatonična harmonika naj ne bi primerjala s kromatično, saj ima drugačne značilnosti in drug namen. Literatura, ki naj bi se uporabljala, mora temeljiti predvsem na ljudski in narodnozabavni melodiki, da bo glasbilo ostalo ljudsko, obenem pa se spodbujajo novosti, ki bi res prispevale k razvoju tega glasbila
Povzeto po učnem načrtu za diatonično harmoniko Ministrstva za šolstvo, znanost in šport Republike Slovenije.
DIAT.HARMONIKA REHAR
ŠTAJERKA
